Kamen iz Rosette

 

Izraz “prevod” izvira posredno iz latinske besede translatio (katere korena sta trans- in fero, oziroma supin latum— ki v dani zvezi pomenita “nesti čez”). Sodobni Romanski jeziki uporabljajo inačice angleške besede “translation” z istim latinskim korenom oziroma iz besede traduco (“voditi čez”, “prepeljati”). Slovanski (slovenski “prevod”) in germanski jeziki (nemški “übersetzen”) sledijo tej shemi, z izjemo holandščine z “vertaling” – tj. “prejezičiti”.

Antična grščina pozna μετάφρασις (metaphrasis, “govoriti čez”), kar je izvor izraza “metafraza” za “dobesedni” prevod, — za razliko od “parafraze” (“rečeno z drugimi besedami”, iz παράφρασις, paraphrasis).[1] “Metafraza” po novejših terminologijah ustreza “formalni ekvivalenci”, “parafraza” pa “dinamični ekvivalenci”.”

Ikona za umetnost prevajanja je Kamen iz Rosette. Ta trojezična stela (hieroglifska egipčanščina, demotska egipčanščina, antična grščina) je ključ, ki je odklenil skrivnost egipčanskih hieroglifov (zaslužni za to Thomas Young, Jean-François Champollion, in drugi.)

KNJIŽEVNO PREVAJANJE

Književno ali literarno prevajanje je področje prevajanja, ki se ukvarja s prevajanjem besedil na področju literature, torej literarnih del, kot so novele, kratke zgodbe, romani, gledališke igre, pesmi ipd. Je ena najbolj zapletenih oblik medkulturnega sporočanja, ki omogoča prenos književnosti v druge jezike in kulture. Predvsem zahtevno pa je prevajanje pogovornega jezika in dialektaPrevajalci književnih del so pogosto tudi sami avtorji poezije ali proze.

 

Ker je literatura odvisna tudi od kulture, se lahko literarni prevod nekega dela precej razlikuje od besedila v izhodiščnem jeziku. Gre za eno izmed najbolj prepoznavnih in zapletenih vrst prevajanja, čeprav je zanimanje zanjo med prevajalci precej majhno. Prevajalci literarnih besedil zaslužijo veliko manj kot ostali prevajalci, zato se za literarno prevajanje odločijo le tisti, ki se zanimajo za literaturo, nek določen jezik in kulturo in ki si lahko privoščijo literarno prevajati (občiajno vzpordeno z drugim prevajanjem in/ali drugo službo).

 

Literarni prevodi so pomembni pri medkulturni izmenjavi, sliki druge kulture v določeni jezikovni skupnosti in pri razvoju nacionalne kulture in identitete. Če govorimo o prevajanju literarnih besedil (romanov, povesti, iger, poezije, itd.), govorimo praktično o umetnosti. V večjezičnih deželah, kot je Kanada, se prevod pogosto obravnava kot samostojen literarni dosežek, pravno pa je prevajalec prav tako lastnik pravic svojega prevoda (če ni s pogodbo določeno drugače).

 

Po mnenju poznavalcev je najteže prevajati poezijo, saj sta težavna tako prenos oblike kot vsebine v ciljni jezik. V svojem vplivnem članku On Linguistic Aspects of Translation iz leta 1959 je ruski jezikoslovec Roman Jakobson izjavil, da je »poezija po definiciji neprevedljiva«. Leta 1974 je ameriški pesnik James Merrill napisal pesem Lost in Translation, ki delno obravnava to vprašanje. To obravnava tudi knjiga Douglasa Hofstadterja iz leta 1997, Le Ton beau de Marot. S prevajanjem poezije je povezano tudi prevajanje pétih besedil (péto prevajanje), saj je večina vokalne glasbe, vsaj v zahodni tradiciji, zasnovana v urejenih vzorcih, še posebej v verzih in z rimo. Značilen primer prevajanja poezije za petje so cerkvene himne (npr. nemški korali, ki jih je v angleščino prevedla Catherine Winkworth).

 

Prevajanje pétih besedil ima več omejitev kot prevajanje poezije, kajti pri prvem je v izbiri med prevajanjem v verzih in prevajanjem, ki odpravlja ustroj v verzih, na voljo le malo ali praktično nič svobode. Človek lahko v pétem prevodu spremeni ali izpusti rimo, vendar pa predstavlja dodeljevanje zlogov določenim notam v izvirni glasbeni postavitvi izjemen izziv za prevajalca. Drugi problemi pri pisanju pétega prevoda vključujejo ponavljanje besed in fraz, postavitev premorov in poudarkov, značilnosti samoglasnikov, zapetih pri visokih notah, in ritmične značilnosti vokalne linije, ki je lahko bolj naravna v izvornem kot pa v ciljnem jeziku. Ker je petje prevedenih besedil uveljavljeno že stoletja, se poslušalcu običajno ponudi zapisan prevod (npr. kot del koncertnega programa ali pa kot projicirani napisi v koncertni dvorani ali v vizualnem mediju – podnapisi ali nadnapisi).

PREVODNI POSTOPEK

Prevodni postopek je postopek prenosa izvirnega besedila (besedila v izvirnem jeziku) v ciljno besedilo (besedilo v ciljnem jeziku). Pri tem ne gre le za dobesedni prevod posameznih besed, ampak za prenos pomena in sporočila besedila ter posameznih kulturno specifičnih elementov iz enega jezikovnega okolja v drugega.

 

Prevodni postopek poteka v 4 korakih:

  • razčlemba (prvo branje besedila),
  • ugotavljanje namena besedila (komu je namenjeno, kakšen je besedilni slog, register, čemu služi),
  • izbira prevodne strategije,
  • ubeseditev v ciljnem jeziku.

Po Katherini Reiẞ gre pri prevodnem postopku za ustvarjanje ekvivalence med izvirnim in ciljnim besedilom. Pri tem ne gre za dobesedni prevod, temveč za ustrezen prevod, ki ima v obeh jezikih isti komunikacijski učinek in podobno učinkuje na bralca v obeh jezikih.

KULTURA

Obstaja več definicij kulture, ki se med seboj nekoliko razlikujejo in dopolnjujejo ter hkrati pojasnjujejo, iz katerih sestavin in kako je kultura sestavljena. Kultura je skupnost ljudi, ki imajo določene družbeno pogojene lastnosti, in njihovih dosežkov. Kulturno specifični detajli se nahajajo v podzavesti in segajo do posameznikove ideološke determiniranosti. Gail Robinson opredeljuje kulturo kot razdeljeno na zunanje (npr. jezik) in notranje (npr. vrednote) dejavnike. Poleg tega našo kulturo zaznamujejo tudi dejanski produkti in značilnosti – na primer umetnost, artefakti itd. Fon Trompenaar opredeljuje kulturo kot dinamični proces, s katerim rešujemo medčloveške probleme. Po njegovem naj bi bila sestavljena iz treh delov, in sicer iz zunanje in srednje plasti ter jedra. Zunanja plast naj bi predstavljala eksplicitno kulturo (predmeti in produkti, kot na primer jezik in hrana), srednja plast predstavlja vrednote in norme, jedro pa implicitno kulturo (temeljna prepričanja o eksistenci). Geert Hofstede razlaga, da kulturo sestavlja več plasti – vrednote in različne prakse. Slednje se delijo na rituale, junake in simbole (besede, geste, predmeti) določene kulture. Za razumevanje kulture je pomembna t. i. Teorija ledene gore Edwarda T. Halla, ki kulturo deli na tehnično, formalno in neformalno. Tehnična kultura predstavlja vrh ledene gore in pomeni ekspliciten, jasen jezik, ki je vsem razumljiv; formalna kultura predstavlja del ledene gore tik pod vodno gladino ter se nanaša na bonton in obnašanje znotraj posamezne kulture; neformalna kultura pa je predstavljena kot večinski del ledene gore pod vodo, poteka pa na nezavedni ravni ter zajema tradicijo, običaje, mišljenje in komunikacijo določene kulture.

ZGODOVINA

Zgodovina prevajanja sega daleč nazaj v preteklost in sicer v obdobje med 3. in 1. stoletjem pred našim štetjem, ko je bila Stara zaveza Biblije prevedena iz hebrejščine v grščino. Pred tem za prevode v resnici ni bilo velike potrebe, saj je imelo vsako ljudstvo besedila zapisana v jeziku, ki so ga govorili sami in zato tudi razumeli. Potreba po prevajanju se je rodila iz tega, ko je z osvajanji Aleksandra Velikega grščina postajala vse bolj dominanten jezik, in so ga zato v večini dežel, ki jih je osvojil, prevzeli za svoj glavni jezik. Sčasoma je tako vse manj Judov govorilo hebrejsko, zato so se odločili, da morajo Staro zavezo iz hebrejščine prevesti v grščino (ta prevod se imenuje Septuaginta, saj legenda pravi, da naj bi te spise prepisovalo oz. prevajalo sedemdeset prevajalcev). Zatonu grške države in s tem tudi kulture je sledil vzpon Rimljanov, kar pa ni pomenilo, da se dela iz tistega časa niso ohranila, temveč prav nasprotno, veliko del se je ohranilo in prav zato se je rimska kultura zelo zgledovala po grški. Rimljani so prevajali grška dela iz grščine v latinščino, vendar so velikokrat to počeli tako, da dela niso preprosto prevedli, temveč so celotno dogajanje prestavili v čas rimske države. V prvih stoletjih po Kristusu se je iz vzhoda proti rimski državi počasi začelo širiti tudi krščanstvo, ki je bila sprva prepovedana vera, ljudje, ki pa so ga sprejeli, tega javno niso smeli izkazovati. Leta 313 je bil na pobudo takratnega cesarja Konstantina podpisan t. i. milanski edikt, s katerim je krščanstvo postalo uradno dovoljeno, leta 380 pa ga je cesar Teodozij označil za državno vero, to pa je pomenilo, da se je pojavila potreba po tem, da bi Biblijo (Staro zavezo in evangelije iz Nove zaveze) prevedli iz grščine oziroma hebrejščine v latinščino. Za to nalogo je Rim določil svetega Hieronima, ki je s svojimi sodelavci prevedel obe zavezi v latinski jezik. Ta prevod se je imenoval Vulgata, kar v latinskem jeziku pomeni ljudska, torej ljudstvu razumljiva, in še danes velja za najpomembnejši prevod Biblije iz tistega časa.

SREDNJI VEK

V srednjem veku prevajanje zopet ni bilo potrebno, saj je bila latinščina glavni jezik, ki se je uporabljal v besedilih. Latinsko so znali samo izobraženci in duhovniki, ki so vsebino (večinoma verskih) besedil potem ustno posredovali ljudstvu. Ponovna potreba po prevajanju se je znova pojavila v 9. stoletju, ko je Karel Veliki izdal zakon, ki pravi, da morajo biti vse osnovne molitve, splošni obrazci spovedi in pa pridige zapisane ter posredovane ljudem v njihovem maternem jeziku. To je povzročilo prevod v veliko različnih jezikov, med drugim pa je bil ta zakon tudi eden izmed razlogov za nastanek Brižinskih spomenikov, kjer srečamo dva obrazca splošne spovedi in pa pridigo o grehu ter pokori.

ZGODOVINA PREVAJANJA: PRETEKLI IN SEDANJI VPLIVI

Eden od najpomembnejših katalizatorjev, ki pomagajo razumeti, kako so se soočale starodavne družbe, je proces prevajanja. Preučevanje zgodovine prevajanja omogoča raziskovalcem, da bi izvedeli več o tem, kako je prevod zapustil svoj pečat na svetu, saj je industrija prevajanja danes zrasla na nove višine. Z današnjim prevajalskim trgom, ki presega 30 milijard dolarjev neto vrednosti, je potreba po prevodih še vedno večja kot kadarkoli prej.

ZGODOVINA PREVAJANJA IN NJEGOV VPLIV

Prevajalske storitve so imele izjemen vpliv na svet, saj praksa omogoča ljudem, da razumejo pomen več jezikov. Zato je preučevanje zgodovine prevajanja omogočilo družbi, da se veliko nauči o kulturah in civilizacijah, ki so obstajale pred mnogimi stoletji.

 

Medtem ko se prevajalske storitve včasih uporabljajo zamenljivo s tolmačenjem, prevajanje vključuje pretvorbo izvornega jezika iz pisnega besedila, medtem ko je za tolmačenje potrebno to storiti ustno.

 

Spoznavanje zgodovine prevajanja je omogočilo znanstvenikom, da veliko razumejo o starih kulturah – in celo danes nas lahko zgodovina prevajanja nauči veliko o civilizacijah, ki so že zdavnaj minile. Brez vpliva jezikoslovcev, ki delajo skozi zgodovino prevajanja, ne bi mogli razumeti kontekstualnih pomenov, ki obstajajo v raznoliki količini zgodovinskih scenarijev.

 

 

NEKAJ ZGODNJE ZGODOVINE PREVAJANJA

Prevajalske storitve so bile zelo pogoste v starodavnih družbah na Bližnjem vzhodu, številčnost jezikov med starimi kraljestvi pa je razvila potrebo, da ljudje komunicirajo prek jezikovnih ovir. Okrog leta 2500 pr. N. Š. So bile glinene tablice uporabljene za dešifriranje simbolov iz Sumerca in Eblaita, ki so bili stari semitski jeziki.

Hieroglifi obeh teh jezikov in mnogi drugi so bili vpisani tudi na kamen Rosetta – kamnito ploščo, ki so jo leta 1799 odkrili člani Napoleonove francoske vojske. Kamen Rosetta je bil pomembna ugotovitev, saj ni le predstavljal starih prevajalskih prizadevanj, temveč je sodobnim znanstvenikom omogočil, da študirajo in prevajajo egipčanske hieroglife.

Med najbolj znanimi prevajalci za prevajanje egipčanskih hieroglifov iz Rosetta Stone je bil francoski učenjak Jean-François Champollion. Champollion je uspešno prevedel dekret, ki je bil na kamnu vpisan v treh različnih skriptih – egipčanski hieroglifi, demotični pisavi in ​​starogrški.

Ugotovil je tudi, da niso vsi hieroglifi abecedni in da so nekateri simboli dejansko predstavljali ideje in prejšnje samostalnike.

 

PREVODI BIBLIJE

Znanstveniki že več stoletij poskušajo pripraviti prevode Svetega pisma. Na primer, eden od prvih primerov iz zgodovine prevajanja je bil, ko je bila stara zaveza prevedena iz hebrejščine v grščino v 3. stoletju pred Kristusom.

Zgodovina prevajanja – Martin Luther Eden od pomembnejših vidikov prevajalske zgodovine je protestantska reformacija, ki je potekala v 16. in 17. stoletju.

Ko je v 15. stoletju izumil Gutenberg tiskarski stroj, je to omogočilo množično proizvodnjo kopij Svetega pisma. Martin Luther, nemški menih, je to izkoristil in leta 1522 izdelal nemški prevod Nove zaveze. Luther je nato sestavil skupino prevajalcev, da bi ustvaril nemški prevod Stare zaveze, ki je trajal do leta 1534.

Ta nemški prevod Svetega pisma je postal znan kot Luther Biblija. Med prevajanjem pisma je Luther spoznal, da veliko izrazov, napisanih v hebrejščini, v nemščini ne bi imelo enakega dobesednega pomena, zato je moral izbrati besede, ki najbolj ustrezajo uporabi izvirnega hebrejskega pisma. Luther je tudi ugotovil, da se mnoga učenja katoliške cerkve ne ujemajo z učenjem svetih spisov.

Najpomembnejši vidik Lutherove Biblije je bil, da je bil prvič, ko so ljudje zunaj duhovnikov dobili dostop do Svetega pisma. Prej je Sveto pismo obstajalo le v izvirnem hebrejskem pismu, ki ga poznajo izključno pripadniki duhovščine. Kasneje se bodo Lutherove revolucionarne ideje proti katoliški cerkvi končno razpršile po Evropi in nazadnje zavrnile ustanovitev.

 

ZNAMENI PREVAJALCI V ZGODOVINI PREVAJANJA

Poklic prevajanja je zato ključen pri razumevanju zgodovinskih dokumentov in besedil. Vendar je bilo včasih znano, da je to zgodovinsko nevarno delo, kot na primer v primeru Williama Tyndala. Tyndale je bil znan angleški prevajalec in učenjak, ki je bil usmrčen leta 1536 na Nizozemskem zaradi njegovih prizadevanj za prevajanje Biblije v angleščino.

Med druge pomembne prevajalce, čeprav tiste, ki so vodili manj nevarno življenje, sodijo Constance Garnett, ki je bila ena od prvih prevajalcev, ki je dešifrirala več literarnih klasikov iz ruskega v angleščino in Gregory Rabassa, ki je v 20. stoletju prevedel več latinskih besedil v angleščino.

 

MODERNA DANSKA PREVAJALSKA INDUSTRIJA

Zgodovina prevajanja – Globalna mreža Medtem ko je bil prevod v preteklosti rezerviran za menihove, jezikoslovce in znanstvenike, je danes postal industrija v razcvetu, ki se razteza po vsem svetu.

Ker je povpraševanje po prevajalskih storitvah tako visoko, obstaja veliko prevajalskih agencij (znanih tudi kot ponudniki jezikovnih storitev), ki tekmujejo za velike tržne deleže. Prevajalska industrija vključuje podjetja iz vsega sveta, približno pa je ta vrednost vredna več kot 33,5 milijarde dolarjev.

Evropske agencije predstavljajo nekaj več kot 49% prihodkov od prevajalske industrije, medtem ko severnoameriške in azijske agencije predstavljajo skoraj 35% oziroma 13% prihodkov. Oceanija je odgovorna za samo 2% prihodkov prevajalske industrije, Latinska Amerika in Afrika pa predstavljata manj kot 1% celotnega prihodka

 

 

SESTAVA PREVAJALSKE INDUSTRIJE

Prevajalska industrija ima več pomembnih akterjev, ki sestavljajo njeno strukturo. Na splošno so na vrhu te industrije ponudniki jezikovnih storitev (LSP). LSP so agencije, ki uporabljajo tako mrežo prevajalcev kot tudi interne prevajalce za izvajanje jezikovnih storitev za potrošnike.

Včasih lahko prevajalske agencije prenesejo določene prevajalske naloge na manjše agencije, včasih pa bodo te manjše agencije naročale naloge za samostojne prevajalce.

Samostojni prevajalec je prevajalec, ki deluje neodvisno od agencij in ima možnost zavrniti nekatere naloge. Samostojni prevajalci so bolj prilagodljivi kot interni prevajalci, saj nimajo določenega delovnega urnika.

 

PREVAJANJE V PRIHODNOST

Čeprav se zgodovina prevajanja razteza skozi množico stoletij, se je zaradi tega mogoče veliko naučiti o razvoju prejšnjih civilizacij. Prevajanje je bilo močno orodje, ki je pomagalo premostiti vrzel med kulturnimi ovirami, kar še vedno velja tudi danes.

Že tisoče let ljudje zahtevajo prevajalske storitve, da bi pospešili poslovanje, izmenjavo idej in povečali svoje kulturno razumevanje sveta.

Pisana beseda omogoča družbi, da izrazi množico mnenj, idej in spoznanj. Sposobnost razumevanja teh izrazov ostaja temeljna pravica. Prevajanje služi tudi kot ključno orodje pri razumevanju

zgodovine, saj je delo znanstvenikov, kot je Jean-François Champollion, družbi omogočilo, da se veliko nauči o starih civilizacijah.

Ko gledamo v prihodnost, lahko pričakujemo, da bo prevajanje vse bolj vstopalo v tehnično dobo – s strojnim prevajanjem in nevronskimi omrežji, kot so tisti, ki jih ima Googlov prevajalec, in tolmači v uho, kot je pilot. Čeprav obstaja osnovni strah, da bi lahko nekega dne človeške prevajalce zamenjali stroji, je ta dan še daleč v prihodnosti.

Globalni trg prevajalskih storitev bo še naprej naraščal, ko bo svet še naprej globaliziran. Zato bo prevajalska industrija ostala bistvena za pomoč družbi, da ostane povezana, namesto da bi se izginila v starodavno zgodovino.